Viki Ivanuša

Tik pred odhodom v Bytom, med pakiranjem kovčka in urejanjem zadnjih reči po elektronski pošti s sodelavkami, naj se kot zadnja članica ekipe predstavim še jaz: sem Viki Ivanuša in zadnja štiri leta vodim Ljudsko univerzo Ormož. V tem delu uživam, delam z veseljem in strastjo ter z zavestjo, da so običajno meje našega delovanja tam, kjer si jih sami postavimo.

Po poklicu sem novinarka in nemcistka. Kljub temu, da se nisem uspela odločiti kateri poklic mi je ljubši, sem ves čas nekako uspela vzporedno voziti po dveh tirih, saj sem bila na svoji poklicni poti aktivna kot učiteljica v osnovni in srednji šoli, kot novinarka, urednica, prevajalka, predavateljica v izobraževanju odraslih in sedaj direktorica. Ta zadnja vloga je najtežja doslej in pomeni pravi preizkus moje osebnosti in vzdržljivosti. Delo na ljudski univerzi je zelo specifično, niti malo uradniško ali uniformirano. Povezano je z neurejenim delovnim časom in opisom del in nalog, ki si ga v večjih kolektivih le težko predstavljajo. Treba je biti fleksibilen, informiran, hitro preklapljati iz ene dejavnosti v drugo, iz ene vloge v drugo, imeti veliko tolerance in se nenehno učiti novih stvari. To mi je zelo všeč in letos sem tako postala tudi mentorica študijskih krožkov. Od poti v Bytom pričakujem številne nove navdihe za študijske krožke, predvsem takšne, ki bodo zastavljeni kot del napredka naše ustanove, lokalne skupnosti ali posameznikov na osebnem ali poslovnem področju.

Pri svojem delu se zelo rada povezujem z drugimi, komuniciram in mrežim. V potovanjih, ki so moj zasebni konjiček, in mednarodnih povezovanjih v okviru službenih dolžnosti,  vidim napredek zase osebno in za naš zavod. Zdi se mi, da je z vsakim človekom mogoče najti skupen jezik, ne glede na to od kod prihaja, če nas le povezuje skupen cilj. Zato sem pred časom z veseljem sprejela povabilo Občine Ormož, da se z našo Univerzo za tretje življenjsko obdobje udeležimo dneva prostovoljstva v Bytomu na Poljskem. Štiri ženske smo se z avtomobilom podale na 700 kilometrov oddaljeno avanturo in vzpostavile kontakte, ki so vodili v več mednarodnih projektov. Eden od njih je tudi sedanji.

V izzivih, v katerih morda kdo drugi vidi le odvečno delo, vidim jaz priložnost. Delujem po principu, da žanjemo to kar sejemo, zato se trudim delati dobro. Ker sem zahtevna do sebe, sem zahtevna tudi do sodelavcev. Na ta način rastemo kot posamezniki in kot ekipa.

V zasebnem življenju sem najbolj srečna, ki z možem skupaj opazujeva odraščanje najinih hčera in ko mi naša mačka nakloni malo pozornosti. Vesela sem, ko se za našo mizo zbere širša družina in jim skuham kar zrase na mojem vrtu, rada potujem, berem in pišem.