Gremo domov

Mobilnosti je konec in moramo iti domov. Na ta dan so udeleženci bytomske U3ŽO imeli organiziran izlet v mesto Cieszyn, ki delno leži na Poljskem in delno na Češkem. Predstavniki njihove U3ŽO so nas povabili naj se jim pridružimo, zato smo se tudi mi podali v to mestece, saj nam je bilo skoraj na poti domov.

V mestu smo se najprej odpravili v njihovo knjižnico, kjer hranijo veliko arhivskega gradiva in starih knjig, istočasno pa se ukvarjajo z restavriranjem in konserviranjem knjig. Naš vodič nam je najprej razložil poslanstvo in delo njihove knjižnice, nato pa nas je predal vodički, ki nas je popeljala v svet restavriranja. Prikazala nam je celoten postopek, kako se stara, raztrgana in od moljev požrta knjiga spremeni v prekrasno staro knjigo. 

Po tem ogledu smo se odpravili čez cesto v Muzej tiskarstva, kjer nam je gospod razložil zgodovina tiskarstva, nato pa nam je razkazal tiskarsko delavnico in stroje, ki so se uporabljali v tiskarske namene. Na eno ploščico nam je natisnil tudi besedo DOBRODOŠLI.

Povabili so nas tudi na vodeni ogled mesta, vendar smo se jim lepo zahvalili in odklonili. Čakala še nas je namreč dolga vožnja do doma, bile pa smo tudi precej utrujene od tako polnega tedna različnih aktivnosti. Še pred koncem pa še ena skupinska.

   

Muzej kruha

Pravijo, da vsaka stvar hitro mine in tudi nam je teden minil še prehitro. Samo nekajkrat smo šli spat in že smo se zbudili v megleno petkovo jutro - naš zadnji dan mobilnosti.

Kot se ob zaključku spodobi, smo se se najprej odpravile h gospodu Ryszardu Kłaku, direktorju Centrum Kształcenia Ustawicznego, da smo se mu zahvalile za gostoljubje in mu podarile protokolarno darilo.

Ker smo imele ves vikend zelo natrpan, smo si dopoldne vzele prosto za sprehod po mestu in nakup darilc za domače. Praznih rok pa le ne smemo priti domov, kajne? Na poti, do glavnega mestnega središča, smo se usedle na tramvaj in kot smo kasneje izvedele, je to najstarejši tramvaj, ki še vozi po mestnih ulicah na Poljskem. Pravi zgodovinski trenutek za nas. :)

Čez čas nas je pobral kombi, ki nas je odpeljal do muzeja kruha. 

Muzej je nastal, kot zbirka različnih starih predmetov, ki so jih uporabljali za peko kruha, vendar sedaj skriva veliko več. V njem je namreč ogromno predmetov, ki so jih naši predniki uporabljali in za katere sedaj sploh ne vemo, čemu služijo. 

V enem prostoru je do potankosti opremljena stara šolska učilnica, v drugem se skriva celotna dnevna soba iz preteklosti, pa še veliko drugih stvari. 

Vmes smo imeli tudi delavnico peke kruha, a ker je to zelo obiskan muzej, smo dobili kos testa, ki smo ga poljubno oblikovali in dali pečt. 

Ob povratku nas je čakala še zadnja ura poljščine, pri kateri smo utrdili snov in spoznali nekaj novih besed.

Čipke, čipke, čipke

V četrtek zjutraj smo se ponovno odpravili na dolgo pot, in sicer do vasice Koniakow, kjer smo spoznali njihovo tradicionalno čipkarstvo.

V vasici, ki leži v hribovitem predelu, je čipkarstvo postalo pomembno nekje pred 200 leti. Njihovi čipkarski izdelki pa so postali znani, ko so se njihovi prti začeli uporabljati na evropskih dvorih in v cerkvah. Zraven tega so izdelovali tudi različne dodatke za oblačila. V zadnjih letih pa je postalo popularno tudi spodnje perilo narejeno iz čipke.

V vasici nas je ob čipkarski delavnici pričakala gospa oblečena v njihovo nošo. 

Prijazno nas je sprejela in nas pospremila v majhno dvorano, kjer nam je zanimiv gospod predstavil vas ter ovčjerejo, ki je pri njih pomembna gospodarska dejavnost. Čeprav je govoril v poljščini, zraven pa smo bili deležni delnega nemškega prevoda, smo precej razumeli. Gospod pa je tudi govoril tako animirano, da smo se precej nasmejali ob njegovih zgodbah.

Še preden so nas vključili na delavnico, so nas popeljali v njihovo trgovinico, kjer se nobena ni mogla upreti nakupu vsaj enega prtička. Spomin pa le mora biti.

Na delavnici nam je gospa predstavili njihovo čipkarstvo. Razdelila nam je niti in kvačke ter pričela z delom. Pridno smo za njo ponavljali in ponovno ugotovili, da pri ročnem delu jezik ni ovira. 

Delavnica je še prehitro minila in čas je bil za kosilo. Poljaki imajo navado, vsaj v restavracijah, kjer smo mi jedli, da strežejo ogromne porcije. A zelo okusne.

Po kosilu pa se nam je že mudilo nazaj v Bytom, saj smo bili povabljeni na Oktoberfest, ki ga vsako leto organizira njihova Univerza za tretje življenjsko obdobje. Praznovali so ob golf igrišču, organizirali pa so tudi ogled igrišča z avtom za golf. 

Na sami zabavi smo bili prijetno presenečeni nad veseljem, razigranostjo in dobro voljo vseh prisotnih. Pripravili so zabavni program, se vrteli ob ritmih poljske plesne glasbe ter uživali. Nas so celo prosili naj zapojemo En hribček bom kupil. Pripravile smo krajši uvodni pozdrav v poljščini in nato ob njihovi pomoči zapele slovensko pesem. Bilo je čudovito.  

Dan poln aktivnosti

Sreda je bila zelo natrpana z različnimi dejavnostmi, tako da se je dan kar naenkrat prevesil v večer. Začelo se je z ogledom Gornješlezijskega muzeja, v katerem imajo tri razstave. Popeljali smo se v tretje nadstropje, kjer nas je pričakala razstava umetniških slik. Ta začasna razstava prikazuje dela poljskih slikarjev iz različnih obdobij. Umetnost je vedno prijetna za oko in tudi tu smo lahko občudovali čudovita dela različnih motivov. Ravno v času, ko smo se mi sprehajali po galeriji, je bila prisotna tudi skupina šoloobveznih otrok. Učiteljica ali kustodinja jim je tako zavzeto in zanimivo razlagala o eni sliki, da smo še mi prisluhnili, čeprav smo bolj malo razumeli. 

Nato smo šli nadstropje niže, kjer nas je čakala etnografska zbirka s konca 19. in začetka 20. stoletja šlezijskega področja. Ta razstava nas je še bolj pritegnila, saj smo lahko videli vzporednice z našimi kraji in običaji. Prvi del razstave je bil tematsko razdeljen od otroštva do smrti. Tako smo videli tipična oblačila, nakit, kuhinjske pripomočke, opremljen dnevni prostor. V drugem delu pa so eksponate razstavili na letne čase in na opravila v določenem času. Zbirka je res obsežna in bogata, zato smo si res vzeli čas in jo podrobno preučili. Ker smo bili tako zavzeti, nam je zmanjkalo časa za zadnjo naravoslovno zbirko. Kolikor pa smo na hitro pokukali v zadnji prostor, pa bi tudi ta bila zelo zanimiva.

Ker sta občini Ormož in Bytom povezani že od prej, je naša udeleženka Karmen nekaj časa preživela tudi na občini, kjer se je imela možnost dogovarjati o nadaljnjem projektnem sodelovanju na ravni občin, hkrati pa je spoznavala njihove primere dobrih praks na različnih področjih. Seveda pa tudi ostali nismo bili izključeni iz tega, zato so nas vse povabili na krajše srečanje s podžupanom. Izpostavil je dobro sodelovanje obeh občin in izrazil veselje nad tem, da se tudi druge institucije v občinah povezujejo preko različnih projektov. 

Na tem srečanju pa je bila prisotna tudi skupina U3ŽO, ki ima tečaj slovenščine. Tako so oni imeli možnost v praksi uporabiti svoje znanje našega jezika.

Pridružili so se nam tudi na kosilu, kjer smo še naprej vadili in se učili slovensko oz. poljsko (odvisno od zornega kota. 😊)

Na uro poljščine smo že zamudili, a prijazna učiteljica nas je kljub temu sprejela z nasmehom. Na tabli pa nas je že pričakala abeceda in še mnogo drugih besed, ki smo se jih naučili. Pridno smo ponavljali in malo težje zapisovali te njihove dolge in čudne besede.

Za zaključek dneva smo se odpravili na Srednjo šolo za gastronomsko-hotelske storitve. V njihovi veliki kuhinji nas je pričala ekipa dijakov, učiteljice in članice U3ŽO, ki hodijo na kuharski tečaj. Bile smo prijetno presenečene, saj nismo pričakovale tako obsežne ekipe in kuhinje s štirimi otoki. Kuhali smo tri tradicionalne jedi, in sicer: žurek (juha), zelenjavno solato in bline. 

Za žurek sem na tej spletni povezavi našla slovenski recept, ki pa ni ravno enak kot recept, po katerem smo kuhali mi. 

Zelenjavna solata je spominjala na francosko solato, vendar je bil dodan še kuhan krompir, kuhan gomolj zelene in jabolka.

Blini so sicer tradicionalna ruska jed, a so jo Poljaki prevzeli tudi za svojo tradicionalno jed. Našla sem tudi slovenski recept. K blinom smo pripravili še česnovo omako in dodali prekajenega lososa.

Hrana je bila zelo nasitna, predvsem žurek, kar je posledica rudarskega okolja. Rudarji so namreč potrebovali nasitno jed, ob napornem delu v premogovnikih.

Po večerji smo se sprehodile do naše šole CKU, kjer smo samo še obsedele in poklepetale o današnjem dnevu. Kot zmeraj je bilo prijetno, a polno dogajanja.

Krakov - mesto z bogato zgodovino

Drugo jutro naše mobilnosti smo se morale zbuditi bolj zgodaj, saj nas je čakala še dolga pot do mesta Krakov. Mesto je najstarejše in drugo največje na Poljskem, v preteklosti pa je bilo tudi glavno mesto Poljske. Zaradi tega je mesto prežeto z zgodovino in z zanimivimi zgradbami, ki pričajo o tisočletnem razvoju tega mesta.

Naša prva postojanka v mestu je bil Schindlerjev muzej. Oskarja Schindlerja verjetno vsi poznamo iz filma Schindlerjev seznam in njegova tovarna je spremenjena v muzej, ki je namenjen zgodovini Poljske med 2. svetovno vojno in položaju Judov v tem obdobju. Po muzeju smo se sprehajali dve uri, si ogledovali ogromno slikovnega in materialnega gradiva, poslušali vodičko, ki je doživeto pripovedovala o pomenu nekaterih razstavljenih eksponatih. A kljub vsej dovršenosti, nas je muzej in njegova zgodba precej pretresla, saj gre za prikaz težkega in morečega obdobja. Zaradi tega smo si vsi kar oddahnili, ko smo zaključili z ogledom in se odpravili naprej.

Mesto Krakov pa je znano tudi po vitrajih, zato je naša naslednja postojanka bil muzej vitrajev. Ta muzej je po prejšnjem pustil veliko bolj svetel in prijeten občutek. Bil pa je tudi zelo zanimiv, saj nam je kustodinja predstavila ves postopek izdelave vitraja. Lahko smo si ogledali vzorce barvnih stekel, orodje, priprava vitraja in končna izdelava ter nekaj prečudovitih končnih izdelkov. Po koncu ogleda pa je bila organizirana delavnica, kjer so si naši udeleženci pripravili enostavni vitraj. Delavnica je potekala v prijetnem in sproščenem vzdušju in čas je minil kot blisk.

Ura je bila že kar pozna, zato smo se sprehodili do starega dela mesta, kjer smo v restavraciji Miod Malina imeli rezervirano kosilo.

Popoldan je bil rezerviran za ogled starega mestnega jedra. S tem smo pokurili nekaj kalorij odličnega kosila, imeli pa smo možnost ogledati si nekaj zgodovinskih znamenitosti. Vse skupaj smo zaokrožili s sprehodom do gradu Wavel, ki pa smo ga na žalost občudovali samo od zunaj. Za ogled gradu bi si morali rezervirati kar dan ali dva, da bi si vse lahko pogledali.

Dan je ponovno prehitro minil, tako kot zmeraj. Ob povratku v Bytom smo strnile naše vtise in ugotovile, da je bil dan dobro izkoriščen in da smo dobili ideje za naprej.     

Vsak začetek je zanimiv

Zbudile smo se v sončno in toplo jutro. Ravno pravšnje za začetek naše mobilnosti. V šoli, kjer smo stanovale v sobah za goste, smo poiskale njihovo restavracijo, kjer nas je že čakala pogrnjena miza. Zajtrk je bil okusen in dobro smo se podkrepile za obveznosti, ki so nas pričakovale.

Kot je temu prav, so nas najprej uradno sprejeli direktor CKU gospod Ryszard Klak, predsednik U3ŽO Jan Cieplinski, podžupanja občine Bytom Božena Mientus ter nekateri člani njihove U3ŽO. Kljub nepoznavanju poljščine, je sprejem potekal brez težav, saj je bil z nami gospod Gregor, ki zna slovensko in je bil naš prevajalec. Po uvodnih pozdravih in predstavitvah, smo se odpravili na ogled šole.

Pristali smo na najvišji točki šole, in sicer na razglednem stolpu, kjer se pogled odpre na mesto Bytom. Drevesa, odeta v tople jesenske barve, so skorajda zakrile velike gosposke vile, ki vodijo k centru mesta. Čeprav je bilo na višini precej vetrovno, je bilo vseeno zanimivo gledati po okolici in poslušati razlago, kje se kaj nahaja: nekdanja elektrarna spremenjena v muzej, center mesta, vojaški muzej, stara pokopališča, ... 

Sprehod je hitro minil in pospremili so nas nazaj v učilnico, kjer nas je že čakala prva delavnica.

Izdelava nakita iz perlic s posebno šivanko in nitko. Izdelovanje šopkov iz drevesnega listja. Kot tipične ženske, smo najprej navdušeno vzdihovale nad izdelanim nakitom, nato pa se z veseljem preizkusile v izdelovanju. Delavnica je potekala v prijetnem vzdušju, ob pogovoru v mešanici jezikov (poljsko, slovensko, slovaško, angleško, nemško) ter s pomočjo rok, ki so ob taki priložnosti res pravi pripomoček za sporazumevanje.

Eva, praktikantka na občini, nas je nato pospremila v bližnjo restavracijo, kjer smo si privoščile piroge. To je tradicionalna poljska jed in so neke vrste polnjeni cmoki. (Angleški recept)

Komaj smo se najedle, že smo hitele nazaj v šolo, tokrat na uro poljščine. Na prvi pogled je poljščina res težki jezik in bi rekla, da tudi je. Vendar pa ima kar nekaj skupnih točk s slovenskim glede na to, da oba izhajata iz slovanske veje jezikov. Ob razlagi glasov in branju besed, nam je potem bilo veliko bolj jasno, kako brati in kako izgovarjati nekatere besede. Na koncu ure smo se znale že vse predstaviti.

Popoldansko sonce se je že počasi poslavljalo, ko smo se skupaj z nekaj člani U3ŽO odpravili s tramvajem v bližnje mesto Katovice. Ob prvotni zadregi, kje zdaj menjati evre za zlote, da si bomo sploh lahko kupile karte za tramvaj, je s pomočjo naših spremljevalcev vse hitro steklo in že smo se peljali skozi mesta do naše končne postaje. Sprehodili smo se po mestu in pristali v Akademiji za glasbo, kjer nam je rektor na hitro razkazal zgradbo. Ta je tako čudovita, da smo kar ahale in ohale nad lepoto hodnikov, arkad in stebrov, ki se bohotijo v belo-rdečih odtenkih. V tem prijetnem okolju smo si privoščili tudi večerjo in se še prehitro odpravile nazaj v Bytom na zasluženi počitek.

Prvi dan je bil poln dogodkov in novih vtisov. Pridobile smo nova znanja in ideje, ki jih bomo lahko porabile doma. Bil je res ploden dan.

Gremo na pot

Nedelja, ura je sedem zjutraj. Pred gasilskim domom že stoji kombi, v katerega pakiramo kovčke, nahrbtnike in darila. Naš šofer je Rajko Košič, ki ureja še zadnje podrobnosti. Pripravljamo se na odhod v Bytom. Mesto oddaljeno skoraj 700 km; 695 km, če smo natančni. Pot, ki po Google zemljevidu, traja 7 ur, se zavleče v deseturno vožnjo, saj se moramo na vsakih nekaj ur ustaviti. Pretegnemo si noge in pojemo kosilo.

V kombiju nas sedi šest udeleženk, ki veselo klepetamo in navdušeno pričakujemo, kaj nas čaka. Pogovarjamo se o vsem mogočem in najdemo več idej, kaj bi še lahko delali na Ljudski. 

Vreme je sončno in toplo, pot je obdana z jesensko obarvanimi drevesi. Čudovito je gledati skozi okno in opazovati okolico, ki beži mimo nas. Najprej Avstrija, nato Češka in kaj kmalu smo na Poljskem. Bližamo se cilju. 

Končno se pojavijo prve table za Bytom. 

Garmin nas vodi do cilja in parkiramo pred zgradbo CENTRUM KSZTAŁCENIA USTAWICZNEGO (CKU). Pričaka nas gospa Jolanta, ki nam pokaže pot v sobe za goste. Ker je ura že pet popoldan, se ji malo mudi, ker nam je rezervirala mizo v restavraciji v mestu. Naroči  nam taksi in nas pospremi do tja. 

V restavraciji Pod čaplja smo se prvič soočili z dejstvom, da moramo vsaj malo razumeti poljsko, če želimo naročiti kaj po našem okusu. Jedilniki so bili na voljo samo v poljskem jeziku, a nekaj smo razumele. Vseeno smo prosili za pomoč natakarja, ki nam je v polomljeni angleščini razložil, kaj imamo sploh  na voljo. A ne bi se rabili bati, vse kar smo naročili je bilo zelo slastno.

Čeprav smo bile že cel dan skupaj, smo se ob dobri hrani še naprej pomenkovale in večer je hitro minil. Odpravile smo se nazaj v CKU ter hitro šle spat, saj nas je čakal ponedeljek poln aktivnosti.

Viki Ivanuša

Tik pred odhodom v Bytom, med pakiranjem kovčka in urejanjem zadnjih reči po elektronski pošti s sodelavkami, naj se kot zadnja članica ekipe predstavim še jaz: sem Viki Ivanuša in zadnja štiri leta vodim Ljudsko univerzo Ormož. V tem delu uživam, delam z veseljem in strastjo ter z zavestjo, da so običajno meje našega delovanja tam, kjer si jih sami postavimo.

Po poklicu sem novinarka in nemcistka. Kljub temu, da se nisem uspela odločiti kateri poklic mi je ljubši, sem ves čas nekako uspela vzporedno voziti po dveh tirih, saj sem bila na svoji poklicni poti aktivna kot učiteljica v osnovni in srednji šoli, kot novinarka, urednica, prevajalka, predavateljica v izobraževanju odraslih in sedaj direktorica. Ta zadnja vloga je najtežja doslej in pomeni pravi preizkus moje osebnosti in vzdržljivosti. Delo na ljudski univerzi je zelo specifično, niti malo uradniško ali uniformirano. Povezano je z neurejenim delovnim časom in opisom del in nalog, ki si ga v večjih kolektivih le težko predstavljajo. Treba je biti fleksibilen, informiran, hitro preklapljati iz ene dejavnosti v drugo, iz ene vloge v drugo, imeti veliko tolerance in se nenehno učiti novih stvari. To mi je zelo všeč in letos sem tako postala tudi mentorica študijskih krožkov. Od poti v Bytom pričakujem številne nove navdihe za študijske krožke, predvsem takšne, ki bodo zastavljeni kot del napredka naše ustanove, lokalne skupnosti ali posameznikov na osebnem ali poslovnem področju.

Pri svojem delu se zelo rada povezujem z drugimi, komuniciram in mrežim. V potovanjih, ki so moj zasebni konjiček, in mednarodnih povezovanjih v okviru službenih dolžnosti,  vidim napredek zase osebno in za naš zavod. Zdi se mi, da je z vsakim človekom mogoče najti skupen jezik, ne glede na to od kod prihaja, če nas le povezuje skupen cilj. Zato sem pred časom z veseljem sprejela povabilo Občine Ormož, da se z našo Univerzo za tretje življenjsko obdobje udeležimo dneva prostovoljstva v Bytomu na Poljskem. Štiri ženske smo se z avtomobilom podale na 700 kilometrov oddaljeno avanturo in vzpostavile kontakte, ki so vodili v več mednarodnih projektov. Eden od njih je tudi sedanji.

V izzivih, v katerih morda kdo drugi vidi le odvečno delo, vidim jaz priložnost. Delujem po principu, da žanjemo to kar sejemo, zato se trudim delati dobro. Ker sem zahtevna do sebe, sem zahtevna tudi do sodelavcev. Na ta način rastemo kot posamezniki in kot ekipa.

V zasebnem življenju sem najbolj srečna, ki z možem skupaj opazujeva odraščanje najinih hčera in ko mi naša mačka nakloni malo pozornosti. Vesela sem, ko se za našo mizo zbere širša družina in jim skuham kar zrase na mojem vrtu, rada potujem, berem in pišem.

Karmen Štumberger

Vsi projekti bi naj imeli podporo lokalne skupnosti, istočasno pa bi naj imeli vpliv na lokalno okolje in skupnost. Na tak način se pomen projekta in projektnih aktivnosti še bolj utrdi in preseže okvirje določene v sami prijavi. Zaradi tega se bo naše mobilnosti udeležila tudi predstavnica Občine Ormož, mag. Karmen Štumberger, vodja Oddelka za gospodarske dejavnosti na Občini Ormož.

Sodelovanje med občinama Ormož in Bytom sega v leto 2014, ko sva na pobudo gospoda Gregorja Svetlika, predsednika in koordinatorja Združenja Občin Jugo-zahodne Mazovije in po pooblastilu županov obeh občin z mag. Izabelo Domogała, načelnico Oddelka za strategijo in EU projekte Občine Bytom podpisali pismo o nameri za sodelovanje na področju kulture, športa, turizma, delovanja mladine, delovanja nevladnih organizacij in društev med obema lokalnima skupnostima.

Od takrat poteka povezovanje med obema občinama, h kateremu se je aktivno vključila tudi LU Ormož. Poudarek je na izmenjavi izkušenj na zgoraj navedenih področjih ter iskanje možnih oblik mednarodnega projektnega sodelovanja.

To sodelovanje se je v letošnjem letu formalno nadgradilo še s podpisom Pogodbe o sodelovanju med obema občinama, ki sta jo podpisala oba župana, gospod Alojz Sok in gospod Damian Bartyla v mesecu juniju ob priložnostnem srečanju na Poljskem na temo Regije in evropska integracija ter ob 20. obletnici Združenja občin J-Z Mazovije.

Predstavniki Občine Bytom in nekaterih drugih občin iz Poljske so bili že nekajkrat pri nas, nazadnje v letošnjem letu, ko smo se pogovarjali tudi o možnostih sodelovanja gasilskih društev.

Tokratnega srečanja v Občini Bytom v okviru Erasmus+ projekta se še posebej veselim, saj bom imela poleg spoznavanja njihove lokalne kulinarike, jezika in tradicionalnih obrti, ki so tako kot pri nas tudi pri njih pomemben in zanimiv turistični potencial, priložnost, da mi bodo strokovni sodelavci Občine Bytom predstavili njihov velik EU projekt Revitalizacije infrastrukture in človeških virov, izmenjali bomo izkušnje na področju črpanja EU sredstev, predstavili bodo druge njihove večje razvojne projekte, probleme in priložnosti, njihove izkušnje čezmejnega sodelovanja ter organizacijsko strukturo (projektnega) delovanja v občinski upravi. Pridobljene izkušnje bom z veseljem vključevala v svoje projektno in siceršnje delo v občinski upravi Občine Ormož.