Na poti domov

V istem času kot smo imele me mobilnost preko projekta Erasmus, je v Bytom prispela druga skupina udeležencev v projektu Evropa za državljane, ki ga izvaja naše partnersko mesto Recklinghausen v Nemčiji. Tema njihovega srečanja je bila posledice prve in druge svetovne vojne na tedanje prebivalce Evrope ter ohranjanje spomina in učenje za prihodnost. Ker smo partnerska organizacija pri tem projektu, smo sodelovali tudi pri tem srečanju.

Del ekipe v projektu Evropa za državljane

Na zadnji aktivnosti smo se jim pridružile tudi udeleženke Erasmus+ mobilnosti, tako smo se na poti domov ustavili v mestu Radzionkow, kjer imajo na železniški postaji urejen spominski muzej na deportacije na (prisilno) delo v Sovjetsko zvezo v letu 1945. 

Ohranjen vagon, s katerimi so ljudi prevažali na delo v SZ

Muzej nudi zbirko slik in predmetov oseb, ki so ali prostovoljno ali prisilno šli v SZ na delo. Mnogi se niso vrnili, tisti, ki pa so se vrnili, pa so prinesli s sabo težke spomine, ki so jih želeli čimprej pozabiti. Delček teh spominov se je vseeno ohranil za zanamce, s posnetki pričevanj še živečih ljudi, ki so bili poslani v SZ. V muzeju si jih lahko ogledamo, da nam bo v spomin in opomin.

Ogled razstavnega materiala

Najbolj zanimiv del pa je zagotovo simulacija polnega železniškega vagona, s kakršnimi so ljudi pošiljali na delo v Sovjetsko zvezo. Bilo je grozljivo in zanimivo obenem. 

Simulacija vagona, v katerem se stene zožajo

Vsekakor smo si kar oddahnili, da smo lahko končali z ogledom in se podali v sončni dan, ki nas je čakal zunaj. Po skupnem kosilu pa je sledila še dolga pot domov.

Še zadnji dan

Petkovo jutro je prišlo tako zelo hitro in pred nami je bil zadnji dan. Na ta dan smo imeli planiranih več delavnic. Začele smo z delavnico krašenja velikonočnih jajc s tradicionalnim poljskim načinom - izrezovanje in lepljenje. Tako smo porabile znanje s prve delavnice in jo prenesle na to. Tako smo za začetek izrezale in nalepile različne rožice in druge okraske ter jih nato nalepile na trdo kuhana jajca. Pa smo dobile novo idejo za krašenje velikonočnih jajc. 

Izdelovanje velikonočnih jajčk

Skoraj končano

Končni izdelki

Po tem pa nam je ena gospa še pokazala kako narediti male papirnate rožice in z njimi okrasiti stiroporna jajca za dekoracijo. Poizkusile smo se tudi v vezenju pentlje na vilicah ter izdelovanju rožic iz zavijalnega traku iz blaga. 

Končni izdelki

Sledilo je kosilo, potem pa takoj na tečaj poljščine. Malo smo še ponovile snov, spoznale še kakšno novo besedo in ugotovile, da se kaj dosti več novega ne bomo naučile. 

Z našo učiteljico poljščine

Ker je bil zadnji dan, smo se še uradno poslovile od naših projektnih partnerjev ter vseh udeležencev, ki so z nami sodelovali. Izmenjali smo par besed ter lepih darilc, katerih s(m)o se vsi razveselili.

Skupinska - po izmenjavi daril

Za na konec pa smo si prihranili tisto ta najbolj sladko - kuharski tečaj s poljskimi velikonočnimi jedmi. Pripravili smo slastno solato s testeninami, ananasom iz kompota, zeleno in prelivom ter semeni. Lotili smo se jajc z nadevom in mini pite z lososovim nadevom. Večer se ne bi mogle lepše končati ob dobri hrani in prijetnem klepetu.

Priprava krožnikov

Mini pite in nadevana jajca

Na kuharskem tečaju

A udeleženke mobilnosti smo vsak večer, po zaključku naših dejavnosti, v dnevni sobi poklepetale o dnevu zraven pa smo kvačkale okrasne skledice, ki smo jih potem razdelile za darila. 

Naše košarice in jajčka za darila

Spoznavamo Bytom

Bytom je mesto na Poljskem in je del šlezijskega vojvodstva. Mestne pravice je dobilo že leta 1254; Ormož jih je dobil šele 1331 leta. V mestu živi več kot 180.000 prebivalcev, v Ormožu pa le nekaj čez 2.000. Obe mesti sta obmejni, Bytom ni tako direktno na meji kot Ormož, a vseeno precej blizu. In zaradi tega sta obe mesti bili precej "na prepihu", ko so se bojevali različni narodi za ozemlja. 

Bytom je izrazito rudarsko mesto, v njem je bilo sedem premogovnikov oziroma rudnikov, čeprav je danes delujoč samo še eden. Ostale je povozil čas in so jih morali zapreti. To je tudi razlog zakaj je gospodarstvo v mestu utrpelo veliko škodo. Dvajseto stoletje je tudi čas dveh velikih vojn, ki je to območje zelo prizadel. To bi bilo na kratko za oris zgodovine Bytoma.

Me smo se četrti dan naše mobilnosti najprej podale po mestnih ulicah in se sprehodile do centra mesta - do njihovega glavnega trga, kjer je spomenik spečega leva. Lev je bil del spomenika posvečenega vojakom, ki so bili ubiti med Francosko-prusko vojno (1870-1871). Dolga leta je bil v Varšavi ob vhodi v njihov živalski vrt, vendar so ga prebivalci mesta Bytom zahtevali nazaj. In ga tudi dobili. Kolikor pravi legenda, bi naj lev simboliziral tudi speče mesto, ki je zaradi slabega gospodarstva prav tako zaspalo. Seveda smo se obvezno slikale ob njem, saj je glavni simbol mesta.

Poziranje ob spečem levu

Nadaljevale smo naš pohod po mestnih ulicah, spoznavale utrip mesta, se sprehodile po njihovih mestnih trgovinicah ter na koncu prišli celo do majhne tržnice. 

Velikonočna dekoracija na tržnici

Sprehod je bil prijeten, a morale smo se vrniti do Gornješlezijskega muzeja, kjer smo si pogledale etnološko-zgodovinsko razstavo o Šleziji konec 19. in začetek 20. stoletja. Opazile smo veliko podobnosti z našim okoljem, tako da smo se počutile skoraj kot doma. 

V Gornješlezijskem muzeju

Pridelovanje lanu nekoč na Šlezijskem

Imele pa smo tudi srečo, saj so v drugem delu muzeja imeli razstavo velikonočnih pirhov, ki smo si jo z veseljem ogledale in fotografirale.

Fotografiranje razstavljenih pirhov

Po muzeju pa smo se ponovno podale na mestne ulice in se odpravile v mestno sodišče. Ne, niso nas preganjali, samo prečudovito zgradbo smo si ogledali. Notranje stopnišče z arkadami je namreč res prečudovito in vredno ogleda.

Stopnišče v bytomskem sodišču

Bližalo se je poldne, zato smo sklenile, da se podamo na kosilo, po katerih je sledilo nadaljevanje ogledov. A ker smo že bile rahlo utrujene, smo se namesto peš odpravile do restavracije z najstarejšim še delujočim tramvajem na Poljskem. Tramvaj, ki vozi samo po ulici Piekarska, nosi številko 38 in je pravi zgodovinski simbol mesta.

Zgodovinski tramvaj št. 38

Kosilo je bilo slastno, me smo pa že hitele naprej. Tokrat je bil na vrsti premogovnik Guido, ki so ga po zaprtju spremenili v turistično atrakcijo. Na voden ogled, ki traja skoraj tri ure, smo se morale najprej stlačiti v dvigalo, ki nas je spustilo pod zemljo.

Gremo pod zemljo

Rudnik prikazuje in primerja delo v rudnikih nekoč in danes, predstavi začetnika in ustanovitelja rudnika ter nam omogoči vpogled v delo rudarja. Ko smo se dopoldna sprehajale po mestu smo vedno imele občutek, da hodimo ali gor ali dol, da se spuščamo in da so tla neravna. Kot smo v premogovniku ugotovile, je to posledica številnih rovov, ki se vijejo pod mestom in zaradi katerih se tla premikajo.
Ob ogledu pa smo se spočili v kapelici sv. Barbare in poslušali legendo o tem, zakaj je prav ona postala zavetnica rudarjev. 

Oltar sv. Barbare

Legenda pravi, da se je v času, ko še se je krščanstvo komaj vzpostavljalo in bilo še vedno preganjano, Barbara srečala s krščanstvom, sprejela njegovo poslanstvo in se zaobljubila, da se ne bo nikoli poročila in imela otrok. Njeno oče, bogat trgovec, se s tem ni strinjal in jo je kaznoval tako, da jo je zaprl in stradal. Ker njegovo prizadevanje še vedno ni odobrilo sadov, se je odločil poiskati pravico na sodišču. Le-to je odobrilo njegovo prošnjo, Barbaro obsodilo na smrt, za njenega rablja pa določilo njenega očeta. Ta ji je moral z mečem odsekati glavo in ko je to storil, je bojda grozno zagrmelo, zaradi česar je sv. Barbara postala zavetnica vseh poklicev, ki so glasni in zelo nevarni (rudarjev, pomorščakov, topničarjev, krovcev, kamnosekov, zidarjev, zvonarjev in drugih). Ob nadaljevanju ogleda smo ugotovile, kako nevaren je bil v preteklosti poklic rudarja. Vse to in še več je napolnilo naš dan in polne vtisov smo šle počivat. 

Katovice

Tretji dan naše mobilnosti smo namenile Katovicam. Mesto je blizu Bytoma, vendar je večje in bolj razvito, saj so takrat pred leti sprejeli pomembno odločitev in dovolili, da poteka železnica skozi mesto. Tudi to mesto se je, tako kot Bytom, razcvetelo zaradi premogovništva in po zaprtju večine rudnikov, so se morali znajti drugače.

Me smo se, skupaj z nekaterimi člani njihove U3ŽO in Gregorjem, ki je bil naš prevajalec, s tramvajem odpravile do Katovice in se nato sprehodile do Šlezijskega muzeja, ki prikazuje zgodovino tega šlezijskega področja. Šlezija je bila vedno na "prepihu" med različnimi oblastniki (pomembni državami), ki so si jo lastile ravno zaradi bogastva, ki se skriva v zemlji - premoga. Šele po 2. svetovni vojni je večina Šlezije pripadla spet Poljski. Vse to in še več smo izvedele na sprehodu skozi en del njihovega muzeja. Žal je sam muzej preveč obsežen, da bi si ga lahko ogledale v celoti. A najbolj zanimiva stvar pri tem muzeju pa je dejstvo, da je zgrajen iz nekdanjega premogovnika. S tem, ko so morali premogovnike zapreti, so jim spremenili namembnost, in v tem primeru je to muzej. Sredstva so delno pridobili preko evropskih projektov, in kot so nam povedali, nadaljujejo še nadaljnje obnove s pomočjo evropskih projektov. 

Del muzeja Šlezijski muzej

V muzeju

V muzeju

Po ogledu smo se odpravili na avtobusno postajo, kjer smo se vkrcali na avtobus za Nikiszowiec, del Katovic, ki je zgrajen zaradi premogovništva. Ta predel, sestavljen iz večih stanovanjskih zgradb in cerkve sv. Ane, je bil zgrajen za rudarje, ki so delali v bližnjem premogovniku. Značilno je, da so vse zgradbe zgrajene iz rdeče opeke. Sprehodile smo se skozi naselje do središča, si ogledale cerkev, nato pa se v bližnji restavraciji okrepčale s tradicionalnim šlezijskim kosilom. Kaj pa je njihovo tradicionalno kosilo? Juha žurek, goveja rolada z nadevom, rdeče zelje in krompirjevi cmoki. Za njihovo hrano je značilno, da je močna in krepčilna, kar pa glede na njihovo preteklost in težaško delo, ki so ga rudarji opravljali, niti ni čudno. 

V Nikiszowiecu

Po kosilu je pa bil že spet čas za odhod. V Bytomu so nas namreč pričakovali na kuharskem tečaju, zato smo se morale čimprej posloviti in se odpraviti z avtobusom nazaj. A imele smo srečo. Naša izstopna postaja je bila ob velikem trgovskem centru, ki je prav tako zgrajen iz nekdanjega premogovnika. Ja, v Katovicah so res večino rudnikov spremenili, jim dodali novo vsebino in na ta način koristno porabili prazne prostore. Pred odhodom tramvaja pa smo imele še čas za hiter sprehod po trgovskem centru, kjer smo si ogledovale izložbe - če že nakupovale nismo. 

Pred trgovskim centrom. Velika konstrukcija v ozadju je priča o nekdanjem premogovniku.

Kuharski tečaj je potekal na srednji Gastronomsko-hotelirski šoli, kjer imajo veliko kuhinjo za svoje dijake. Tokrat smo jo zasedle me, skupaj s članicami njihovega kuharskega krožka. Z nami so sodelovale učiteljica kuhanja in nekaj dijakinj, ki so nam pomagale s pripravo pierogov. Baje da pierogi niso tipična poljska hrana, ampak ruska. No, nam so bili všeč, zato smo se jih naučile pripravit. 

Najprej je potrebno pripraviti vlečeno testo in nadeve. Mi smo delali dve vrsti pierogov, in sicer pierogi ruski in špinačni pierogi. Za ruske pieroge se pripravi nadev iz pretlačenega kuhanega krompirja, skute in popečene čebule. Oblikujejo se kroglice, ki jih damo na s kozarcem izrezano testo in preložimo na pol ter oblikujem. 

Priprava nadeva za ruske pieroge

Za drugo vrsto pierogov uporabimo dušeno špinačo s česnom in gorgonzolo ter dva kosa s kozarcem izrezanega testa. Pieroge skuhamo in serviramo. Slastni so bili.

Priprava špinačnih pierogov

Pierogi ruski

Špinačni pierogi

Krakov - drugič

Torek je bil prav tako hladen in zasnežen, a to nas ni ustavilo, da v tem mestu bogatem z zgodovino, stojnicami, majhnimi trgovinicami in tramvaji, ne bi uživale. Po dvourni vožnji smo se najprej ustavile v muzeju vitrajev. Ker smo že na prvi mobilnosti imeli dobro izkušnjo, smo se odločili ponoviti vajo. 

V muzeju vitrajev

V muzeju so nas prijetno sprejeli in nam najprej pripravili podroben ogled izdelave vitraja. Vodička nam je na začetku razložila zgodovino muzeja, ki je star že več kot 100 let. Zgradba je bila sprva zgrajena v namen za izdelavo vitrajev in v tej delavnici jih je nastalo ogromno, ki danes krasijo grad Wavel, različne pomembne spomenike ter nekatere zasebne hiše v starem mestnem jedru.

Majhni vitraži

Pot smo nadaljevali skozi delavnico, kjer smo si ogledali celoten postopek izdelave, od palete barvnih stekel, do različnega orodja, do rezanja, izbire barv. Pri delu smo opazovali tudi mojstre, ki pa se niso zmedli pod našimi radovednimi pogledi. 

Prikaz orodja, potrebnega za izdelavo

Po polžastih stopnicah smo se odpravili v drugo nadstropje in poslušali o pomenu naravne svetlobe ter o različnih nanosih, ki morajo biti aplicirani na steklo, da je izgled potem tisti ta pravi, kot si ga umetnik zamisli. Ob tem so se tudi udeleženke preizkusile v nanašanju teh plasti. 

Naravna svetloba je pomembna za pravilno izbiro odtenka

Na koncu smo si ogledali še par vitrajev od tistih ta starejših do bolj modernih. Sledil je krajši odmor, nato pa smo se vrgli veselo na delo.

Čakala nas je namreč delavnica izdelave preprostega vitraja. Izbrati smo si morali dva dela, en je že bil oblikovan, drugega smo morali odrezati in oblikovati sami. Sicer nam je vodička pri tem pomagala in jih je tudi zbrusila, da je delo šlo hitreje. Oba dela smo nato ob robovih oblepili, nato pa zacinali skupaj. 

Pri delu

Pri delu

Še prehitro je bila delavnica pri kraju in že smo se morali posloviti ter nadaljevati pot do gradu Wavel. Po kosilu nas je čakal ogled gradu. 

Ampak ker je to ogromen grad, si je težko pogledati vse v enem dopoldnevu, zato smo si izbrali samo dvorane palače, kjer smo lahko občudovali njihovo zbirko tapiserij, opremo iz različnih obdobij in zbirko slik iz renesanse. Ker v gradu ni dovoljeno slikati, si lahko notranjost ogledate na njihovi uradni spletni strani.

Pred katedralo na gradu Wavel

Čeprav je že prej snežilo, je potem, ko smo prišli iz gradu, sipalo z neba. Vse je bilo belo, veter je bril, a mi smo se pogumno podali v staro mestno jedro. Tam smo se takoj zatekli pod pokrito tržnico, kjer smo občudovali njihove izdelke ter nakupili spominke za domov. Pričakovali smo tudi velikonočni sejem, a zaradi vremena so bile stojnice zaprte. Na žalost.

Od velikonočnega sejma, smo lahko občudovali samo presmece

Jah nič, potem pa gremo nazaj v Bytom. Kombi nas je odložil kar pred restavracijo, kjer smo si za večerjo privoščile pečene krvavice. Uživale pa smo že samo ob pogledu na opremljenost, ki je bila v kmečkem stilu z odprtim ognjiščem, vozom polnim rož in lestenci iz pletenega šibja.

Voz z rožami v restavraciji

Pa gremo še enkrat

Čas se hitro obrne in naenkrat je prišel marec ter z njim druga mobilnost. To mobilnost smo namensko planirali v marcu, ker smo bili prepričani, da bo pa po hudi zimi, postalo kar toplo. A ne bi se mogli bolj zmotiti, prišli smo namreč v precej sibirski mraz - tak mraz, da smo si nekateri morali kupiti debele hlačne nogavice, ker smo jih pozabili doma.

Naša ekipa

Zbudile smo se torej v mrzlo jutro in se najprej okrepčale z dobrim zajtrkom. Pogostili so nas kot kraljevo delegacijo in z veseljem smo si privoščile obilni obrok.

Kot se spodobi, smo se najprej uradno predstavili drug drugim. Nas so tako sprejeli direktor partnerske organizacije Ryszard Klak, predsednik U3ŽO Jan Cieplinski, glavni organizatorki naše mobilnosti Jolanta Girsch-Hajda in Elzbieta Morgon-Ochman ter predstavniki njihove U3ŽO. Ta dan nam je manjkal gospod Gregor, ki zna slovensko in je naš prevajalec. Tako smo se posluževali angleščine kot skupnega jezika. Po krajši predstavitvi obeh organizacij ter udeleženk naše mobilnosti, smo začeli z resnim delom.

Predstavitev obeh projektnih partnerjev

Prva delavnica je bila namenjena ustvarjanju tradicionalne poljske tehnike, in sicer rezanje papirja. Sicer samo ime ne zveni kaj posebnega, a sama tehnika je precej bolj zapletena, kot je videti na prvi pogled. Najprej si je namreč treba zamisliti celotno sliko, si določiti barve, narisati motive, natančno izrezati in na koncu še pravilno nalepiti liste enega na drugega, da dobimo celotno sliko. 

Izdelovanje s papercut tehniko

Končna izdelka, ki ju je prinesla učiteljica

Delo je bilo zanimivo, a ker smo se želele naučiti čim več, smo se poglobile še v izdelavo nakita iz perlic - predvsem kroglic, ki so precej zahtevne.

Priprava perlic za izdelovanje kroglic

Izdelovanje zapestnice po makrame tehniki

Na tem obisku smo se odločile dobiti vsaj vpogled v njihov izobraževalni sistem, zato smo z našimi projektnimi partnerji debatirale in primerjale izobraževalne ustanove za izobraževanje odraslih, hkrati pa smo obiskale lokalno osnovno šolo. 

Trenutno pri njih poteka reforma šolstva in tako združujejo njihove nekdanje "osnovne šole" in "gimnazije" (v narekovajih so zato, ker se ne enačijo z našo osnovno šolo in gimnazijo) v osnovno šolo. Šola je zelo velika, saj ima okoli štiristo učencev. Najprej smo si ogledali učilnice razrednega pouka, kjer smo se čudile nad različnimi izdelki, ki jih učenci ustvarjajo, in nad poslikavami sten, ki krasijo učilnice. Videli smo "zeleno" učilnico,  ki so jo v celoti opremili iz evropskih sredstev in je namenjena pouku naravoslovja. V drugi zgradbi (nekdanji njihovi gimnaziji, ki je bila namenjena učencem od 13 do 15 leta), smo na hodniku srečali sv. Patrika in njegove pomočnike, ki so prodajali zelene želeje in kekse pobarvane z zeleno barvo. Na ta dan so namreč praznovali dan sv. Patrika, ki je zavetnik Irske, in se vedno obeležuje 17. marca. Seveda so nam ponudili svoje izdelke ter se z veseljem nastavili našemu objektivu.

Sv. Patrik in njegovi pomočniki

Sledilo je kosilo v šolski menzi, kjer so nam postregli z njihovo tipično juho pripravljeno iz kislih kumar. Da, prav ste prebrali. Juha iz kislih kumar. Tudi me smo malce skeptično pogledale, a smo ugotovile, da je juha zelo okusna. Tekom celega tedna smo ugotovili, da v njihovi kulinariki pogosto nastopajo kumare - kisle ali sveže in koper. Le-tega smo kot začimbo našli v veliki večini jedi, ki smo jo poskusile.

Juha iz kislih kumaric

Po kosilu smo se z našo učiteljico Anno Mroz odpravile k njenemu razredu, kjer smo skupaj z učenci izvedli medgeneracijsko druženje. Skupaj smo ustvarjali origami, nastale pa so narcise, žerjavi in srca. Čeprav je bilo zaradi jezikovnih preprek sporazumevanje malo okrnjeno, smo vseeno uživali in naredili ogromno različnih izdelkov. Kasneje smo po hodniku opazile veliko različnih izdelkov narejenih po tej tehniki.

Izdelovanje narcis

Izdelovanje srčkov

Učenci so odšli, a me smo obsedele. Čakala še nas je namreč ura poljščine. Naša učiteljica Anna je bila z nami zelo prizanesljiva in nas ni preveč grajala, ko smo si skoraj zlomile jezik ob njihovih težkih besedah. A vseeno smo se naučile dovolj besed o hrani, da je bilo branje jedilnikov v restavracijah toliko bolj enostavno. Smo potem vsaj približno vedele, kaj bomo dobile na krožniku. 

Pridno se učimo poljščino

Szarlotka - njihova tradicionalna slaščica

Po napornem dnevu polnem novih vtisov in znanj, smo si za zaključek pripravile še dobro večerjo, nato pa se odpravile k zasluženemu počitku. Pred nami je bil namreč nov dan.