Spoznavamo Bytom

Bytom je mesto na Poljskem in je del šlezijskega vojvodstva. Mestne pravice je dobilo že leta 1254; Ormož jih je dobil šele 1331 leta. V mestu živi več kot 180.000 prebivalcev, v Ormožu pa le nekaj čez 2.000. Obe mesti sta obmejni, Bytom ni tako direktno na meji kot Ormož, a vseeno precej blizu. In zaradi tega sta obe mesti bili precej "na prepihu", ko so se bojevali različni narodi za ozemlja. 

Bytom je izrazito rudarsko mesto, v njem je bilo sedem premogovnikov oziroma rudnikov, čeprav je danes delujoč samo še eden. Ostale je povozil čas in so jih morali zapreti. To je tudi razlog zakaj je gospodarstvo v mestu utrpelo veliko škodo. Dvajseto stoletje je tudi čas dveh velikih vojn, ki je to območje zelo prizadel. To bi bilo na kratko za oris zgodovine Bytoma.

Me smo se četrti dan naše mobilnosti najprej podale po mestnih ulicah in se sprehodile do centra mesta - do njihovega glavnega trga, kjer je spomenik spečega leva. Lev je bil del spomenika posvečenega vojakom, ki so bili ubiti med Francosko-prusko vojno (1870-1871). Dolga leta je bil v Varšavi ob vhodi v njihov živalski vrt, vendar so ga prebivalci mesta Bytom zahtevali nazaj. In ga tudi dobili. Kolikor pravi legenda, bi naj lev simboliziral tudi speče mesto, ki je zaradi slabega gospodarstva prav tako zaspalo. Seveda smo se obvezno slikale ob njem, saj je glavni simbol mesta.

Poziranje ob spečem levu

Nadaljevale smo naš pohod po mestnih ulicah, spoznavale utrip mesta, se sprehodile po njihovih mestnih trgovinicah ter na koncu prišli celo do majhne tržnice. 

Velikonočna dekoracija na tržnici

Sprehod je bil prijeten, a morale smo se vrniti do Gornješlezijskega muzeja, kjer smo si pogledale etnološko-zgodovinsko razstavo o Šleziji konec 19. in začetek 20. stoletja. Opazile smo veliko podobnosti z našim okoljem, tako da smo se počutile skoraj kot doma. 

V Gornješlezijskem muzeju

Pridelovanje lanu nekoč na Šlezijskem

Imele pa smo tudi srečo, saj so v drugem delu muzeja imeli razstavo velikonočnih pirhov, ki smo si jo z veseljem ogledale in fotografirale.

Fotografiranje razstavljenih pirhov

Po muzeju pa smo se ponovno podale na mestne ulice in se odpravile v mestno sodišče. Ne, niso nas preganjali, samo prečudovito zgradbo smo si ogledali. Notranje stopnišče z arkadami je namreč res prečudovito in vredno ogleda.

Stopnišče v bytomskem sodišču

Bližalo se je poldne, zato smo sklenile, da se podamo na kosilo, po katerih je sledilo nadaljevanje ogledov. A ker smo že bile rahlo utrujene, smo se namesto peš odpravile do restavracije z najstarejšim še delujočim tramvajem na Poljskem. Tramvaj, ki vozi samo po ulici Piekarska, nosi številko 38 in je pravi zgodovinski simbol mesta.

Zgodovinski tramvaj št. 38

Kosilo je bilo slastno, me smo pa že hitele naprej. Tokrat je bil na vrsti premogovnik Guido, ki so ga po zaprtju spremenili v turistično atrakcijo. Na voden ogled, ki traja skoraj tri ure, smo se morale najprej stlačiti v dvigalo, ki nas je spustilo pod zemljo.

Gremo pod zemljo

Rudnik prikazuje in primerja delo v rudnikih nekoč in danes, predstavi začetnika in ustanovitelja rudnika ter nam omogoči vpogled v delo rudarja. Ko smo se dopoldna sprehajale po mestu smo vedno imele občutek, da hodimo ali gor ali dol, da se spuščamo in da so tla neravna. Kot smo v premogovniku ugotovile, je to posledica številnih rovov, ki se vijejo pod mestom in zaradi katerih se tla premikajo.
Ob ogledu pa smo se spočili v kapelici sv. Barbare in poslušali legendo o tem, zakaj je prav ona postala zavetnica rudarjev. 

Oltar sv. Barbare

Legenda pravi, da se je v času, ko še se je krščanstvo komaj vzpostavljalo in bilo še vedno preganjano, Barbara srečala s krščanstvom, sprejela njegovo poslanstvo in se zaobljubila, da se ne bo nikoli poročila in imela otrok. Njeno oče, bogat trgovec, se s tem ni strinjal in jo je kaznoval tako, da jo je zaprl in stradal. Ker njegovo prizadevanje še vedno ni odobrilo sadov, se je odločil poiskati pravico na sodišču. Le-to je odobrilo njegovo prošnjo, Barbaro obsodilo na smrt, za njenega rablja pa določilo njenega očeta. Ta ji je moral z mečem odsekati glavo in ko je to storil, je bojda grozno zagrmelo, zaradi česar je sv. Barbara postala zavetnica vseh poklicev, ki so glasni in zelo nevarni (rudarjev, pomorščakov, topničarjev, krovcev, kamnosekov, zidarjev, zvonarjev in drugih). Ob nadaljevanju ogleda smo ugotovile, kako nevaren je bil v preteklosti poklic rudarja. Vse to in še več je napolnilo naš dan in polne vtisov smo šle počivat.