Pa gremo še enkrat

Čas se hitro obrne in naenkrat je prišel marec ter z njim druga mobilnost. To mobilnost smo namensko planirali v marcu, ker smo bili prepričani, da bo pa po hudi zimi, postalo kar toplo. A ne bi se mogli bolj zmotiti, prišli smo namreč v precej sibirski mraz - tak mraz, da smo si nekateri morali kupiti debele hlačne nogavice, ker smo jih pozabili doma.

Naša ekipa

Zbudile smo se torej v mrzlo jutro in se najprej okrepčale z dobrim zajtrkom. Pogostili so nas kot kraljevo delegacijo in z veseljem smo si privoščile obilni obrok.

Kot se spodobi, smo se najprej uradno predstavili drug drugim. Nas so tako sprejeli direktor partnerske organizacije Ryszard Klak, predsednik U3ŽO Jan Cieplinski, glavni organizatorki naše mobilnosti Jolanta Girsch-Hajda in Elzbieta Morgon-Ochman ter predstavniki njihove U3ŽO. Ta dan nam je manjkal gospod Gregor, ki zna slovensko in je naš prevajalec. Tako smo se posluževali angleščine kot skupnega jezika. Po krajši predstavitvi obeh organizacij ter udeleženk naše mobilnosti, smo začeli z resnim delom.

Predstavitev obeh projektnih partnerjev

Prva delavnica je bila namenjena ustvarjanju tradicionalne poljske tehnike, in sicer rezanje papirja. Sicer samo ime ne zveni kaj posebnega, a sama tehnika je precej bolj zapletena, kot je videti na prvi pogled. Najprej si je namreč treba zamisliti celotno sliko, si določiti barve, narisati motive, natančno izrezati in na koncu še pravilno nalepiti liste enega na drugega, da dobimo celotno sliko. 

Izdelovanje s papercut tehniko

Končna izdelka, ki ju je prinesla učiteljica

Delo je bilo zanimivo, a ker smo se želele naučiti čim več, smo se poglobile še v izdelavo nakita iz perlic - predvsem kroglic, ki so precej zahtevne.

Priprava perlic za izdelovanje kroglic

Izdelovanje zapestnice po makrame tehniki

Na tem obisku smo se odločile dobiti vsaj vpogled v njihov izobraževalni sistem, zato smo z našimi projektnimi partnerji debatirale in primerjale izobraževalne ustanove za izobraževanje odraslih, hkrati pa smo obiskale lokalno osnovno šolo. 

Trenutno pri njih poteka reforma šolstva in tako združujejo njihove nekdanje "osnovne šole" in "gimnazije" (v narekovajih so zato, ker se ne enačijo z našo osnovno šolo in gimnazijo) v osnovno šolo. Šola je zelo velika, saj ima okoli štiristo učencev. Najprej smo si ogledali učilnice razrednega pouka, kjer smo se čudile nad različnimi izdelki, ki jih učenci ustvarjajo, in nad poslikavami sten, ki krasijo učilnice. Videli smo "zeleno" učilnico,  ki so jo v celoti opremili iz evropskih sredstev in je namenjena pouku naravoslovja. V drugi zgradbi (nekdanji njihovi gimnaziji, ki je bila namenjena učencem od 13 do 15 leta), smo na hodniku srečali sv. Patrika in njegove pomočnike, ki so prodajali zelene želeje in kekse pobarvane z zeleno barvo. Na ta dan so namreč praznovali dan sv. Patrika, ki je zavetnik Irske, in se vedno obeležuje 17. marca. Seveda so nam ponudili svoje izdelke ter se z veseljem nastavili našemu objektivu.

Sv. Patrik in njegovi pomočniki

Sledilo je kosilo v šolski menzi, kjer so nam postregli z njihovo tipično juho pripravljeno iz kislih kumar. Da, prav ste prebrali. Juha iz kislih kumar. Tudi me smo malce skeptično pogledale, a smo ugotovile, da je juha zelo okusna. Tekom celega tedna smo ugotovili, da v njihovi kulinariki pogosto nastopajo kumare - kisle ali sveže in koper. Le-tega smo kot začimbo našli v veliki večini jedi, ki smo jo poskusile.

Juha iz kislih kumaric

Po kosilu smo se z našo učiteljico Anno Mroz odpravile k njenemu razredu, kjer smo skupaj z učenci izvedli medgeneracijsko druženje. Skupaj smo ustvarjali origami, nastale pa so narcise, žerjavi in srca. Čeprav je bilo zaradi jezikovnih preprek sporazumevanje malo okrnjeno, smo vseeno uživali in naredili ogromno različnih izdelkov. Kasneje smo po hodniku opazile veliko različnih izdelkov narejenih po tej tehniki.

Izdelovanje narcis

Izdelovanje srčkov

Učenci so odšli, a me smo obsedele. Čakala še nas je namreč ura poljščine. Naša učiteljica Anna je bila z nami zelo prizanesljiva in nas ni preveč grajala, ko smo si skoraj zlomile jezik ob njihovih težkih besedah. A vseeno smo se naučile dovolj besed o hrani, da je bilo branje jedilnikov v restavracijah toliko bolj enostavno. Smo potem vsaj približno vedele, kaj bomo dobile na krožniku. 

Pridno se učimo poljščino

Szarlotka - njihova tradicionalna slaščica

Po napornem dnevu polnem novih vtisov in znanj, smo si za zaključek pripravile še dobro večerjo, nato pa se odpravile k zasluženemu počitku. Pred nami je bil namreč nov dan.